Tudi letos (2003) smo se odločili, da poženemo konjičke malo dlje kot do domače gostilne. Odločitev je padla v prid obiska Baltiškega morja, kar je vključilo pot po celotni Poljski in obisk srečanja na severu te države, da vidimo, kako potekajo tam zbori.
Pot se je začela na črpalki v Gederovcih tik pred avstrijsko mejo, kjer smo še zadnjič okrepčali sebe in konjičke v domačem logu.
Pot nas je vodila ob vzhodni avstrijski meji, nato pa mimo Dunaja na sever proti Češki. Še na avstrijski strani smo malo skrenili z glavne ceste in ob pravilni domnevi, da je Poljska popolnoma ravna dežela, še malo okusili užitke vožnje po serpentinah nekega hriba, na vrhu katerega je bila lična kočica, urejena kot bike klub, a je bila takrat žal zaprta. Na srečo je bil v bližini hotel, kjer smo se nekoliko okrepčali.
Nato smo prišli do Breclava na Češkem, kjer smo namenili prenočiti. Iz dveh razlogov smo si našli prenočišče v hotelu: kot prvo nas vse udeležene EMŠO številka v osebnih izkaznicah počasi začenja spominjati na oddaljevanje od vsemogočnih telesnih sposobnostih najstniškega obdobja in s tem nepopolnega počitka ob ležanju na tleh šotora, kot drugo pa so cene prenočišč na naši poti redko presegle 3000 SIT po osebi in bi bilo nesmiselno sploh postavljati šotor.
Našega Benoja je začela zafrkavati stopalka za menjalnik. Čisto v skladu z rekom »kovačeva kobila je vedno bosa« in ob brezmejnem Benojevem zaupanju v njegovo suzo, se je sponka krogličnega ležaja vzvoda menjalnika odločila, da bo šla v pokoj in noče videti Poljske. Vendar Beno ne bi bil Beno, če ne bi kaj hitro našel rešitve. Optimisti med nami so imeli s sabo kondome in ti so se izkazali kot izvrsten pripomoček za popravilo motorja, kajti težav je bilo naenkrat konec.
Po uspešnem servisiranju smo si še malo ogledali mesto in nato odjadrali v vodoraven položaj.
Naslednji dan nas je čakala lepa tura po Češki. Dobre ceste in lepe pokrajine so švigale mimo nas. Le z vremenom nismo imeli toliko sreče kot prejšnji dan. Nebo je v glavnem cel dan grozilo s temnimi oblaki. Na srečo je samo ostalo pri tej grožnji, le pri prečkanju enega prelaza je začelo kapljati. Ko je že izgledalo, da bomo mokri, se je na vrhu prelaza pokazal ogromen hotel. Tu smo se ustavili in ob debati, ali krenemo naprej ali pa se malo okrepčamo, se je ulilo kot ob sodnem dnevu. Na srečo je bila v bližini neka lopa, v katero smo postavili motorje in jih tako zaščitili. Hotel se je izkazal kot udobna postojanka z vsem mogočim luksuzom od bazenov do savne in fitnesa. V glavnem je obiskan pozimi, kajti leži v Tatrah sredi nekega smučišča. Poleti je bolj kot ne sameval, le nekaj pohodnikov se je občasno pojavilo za barom.
Glavna atrakcija pa je bil pes, ki je bil resnično ogromnih dimenzij. Žal sem pozabil ime pasme, vendar še bernardinec izgleda bolj kot ščene ob njem. Kot večina velikih pasem se je tudi ta kosmatinec izkazal kot zelo prijazen in razigran primerek svoje vrste in nam je prijetno krajšal čas čakanja na lepše vreme.
V nekem trenutku se je tudi nebo izjokalo in lahko smo nadaljevali pot proti Poljski. Sedaj je poleg Benojevega Suzukija začela povzročati težave še moja Honda. Odpovedal je namreč nosilec za tablico in ta je začela grozeče opletati okoli verige. Še en razlog, zakaj je namestitev tablice ob strani lahko precej tvegana odločitev. Našli smo nekaj vrvi in tablico nekako pritrdili na stransko torbico toliko, da je bila vidna za prehod češko-poljske meje.
Po sestopu iz Kłodzskih gor smo prešli mejo in Sudetsko hribovje pustili za sabo. Tedaj se je odprlo tipično poljsko nižavje, začenši s Šlezijsko kotlino. Ceste po Poljski so se nam zdele precej načete, največje težave so nam povzročale globoke kolesnice, ki so jih tovornjaki vtisnili v asfalt. Mestoma je to povzročilo pravi rodeo, da smo se počutili bolj kot na električnem biku namesto na motorju. Vendar se da tudi tega navaditi in z dovoljšnjo mero koncentracije je pot hitro minevala. Ko se je temnilo, smo nekje na cesti med Wroclawom in Poznanom našli prenočišče. Tudi tukaj je bila cena za nočitev z zajtrkom smešno nizka. Nastanili smo se v neke vrste apartma, kjer je bila postavljena celo ping-pong miza. Ta nam je ob težavah razumevanja poljskih programov na televiziji nudila še največ užitkov in smeha ob poskusu spraviti žogico na nasprotnikovo stran. Seveda pa je Rudi imel drugačna opravila, spet se je moral posvetiti svojemu priljubljenemu opravilu - pisanju SMS-ov.
Naslednje jutro smo se zbudili v prijazen sončen dan, čisto nasprotje prejšnjega dne, ko nas je poleg čakanja v hotelu tudi na poljski strani za dobre pol ure dež prisilil v počitek na neki bencinski črpalki. Ves dan smo se vozili z vprašanjem v glavi, kdaj se bo ulilo.
Tako nas je pogled skozi okno še posebej razveselil s prijazno sončno svetlobo, kajti to je bil dan, v katerem smo nameravali prispeti na prizorišče motozbora. Ta se je dogajal v majhnem, zaspanem mestecu Polanow. Zbor je bil organiziran že petnajstič in že od leta 1988 vsako poletje za nekaj dni mirne mestne ulice napolni z glasno in pisano mešanico vseh mogočih in nemogočih izvedb dvo in trikolesnikov. Posebej obiskana je krožna vožnja, katere postanek je v centru mesta in privabi prav neverjetno število motoristov in gledalcev na plano.
Zbor se drugače dogaja ob obali majhnega jezera. Tabor je postavljen v prijetni senci gozdička za hitro prispele ali na vrhu bližnjega hribčka na precej vročem soncu. Organizacija je bila vzorna. Prireditelji so celo pripravili motocros stezo in skopali blatno jamo, skozi katero so se poganjali celo avtomobili. Podlaga je peščena, kar nakazuje bližino Baltskega morja in tako je parkiranje motorjev z vkopavanjem precej pogost pojav.
Nad obiskom iz Slovenije so bili precej presenečeni in gostoljubje je pričaralo kar nekaj litrov hmeljnega napitka na našo mizo. Prav tako so poskrbeli za nekega mojstra, ki mi je v svoji podrtiji imenovani delavnica s preprostimi orodji pritrdil tablico tako, da se verjetno nikoli več ne bo uspela osamosvojiti ali celo odpasti.
Motozbor je drugače potekal po znanem vzorcu z dobro glasbo in igrami, od katerih bi izpostavil brizganje vode iz gasilnega avtomobila proti kandidatom, ki so poskušali priti čim bliže izvoru vode, kjer jih je čakalo nagradno pivo. Verjetno je odveč poudariti, da je večina namesto odrešilnega požirka iz hmeljevega ekstrakta pristala po vsej dolžini v blatu, kar je pri obiskovalcih poželo nemalo smeha.
Spoznali smo precej prijaznih in zanimivih motoristov, tudi s člani Outlaw MC Poland smo zvrnili nekaj steklenic piva, da o ljubkih in mičnih Poljakinjah niti ne govorim. Vrhunec je vsekakor bil postanek v centru mesta, kjer so organizirali tekmovanje v počasni vožnji. Raznoraznih izvedb motorjev in štirikolesnikov tipa »mad max« prav tako ni manjkalo.
Tudi ta zbor je minil z mučnim pospravljanjem šotorov v nedeljo zjutraj, vendar je v polni meri zadovoljil naša pričakovanja. Toliko starih motorjev in čudnih predelav se še redko kje vidi. Ni pomembno, kaj kdo vozi, pomembno je, kdo vozi, je vodilo, ki se ga da v teh siromašnejših krajih še posebej dobro razumeti.
Pot nas je iz prizorišča vodila naprej proti Baltiku, ki smo ga že goreče želeli videti, kajti neverjetno nizki oblaki nad prizoriščem so že nakazovali bližino ogromnega vodovja. Nenazadnje so slike iz počivališča, kjer so zasidrali staro leseno jadrnico in na kateri smo uprizarjali motive iz filmov Titanic in upor na ladji Bounty.
Prav tako je pri Benoju in Tužnemu ravno to pričakovanje izzvalo negodovanje nad odločitvijo Rudija in mene, da se ustavimo na zabavišču, ki se nam je ponujalo ob poti. Onadva sta jezo hladila s pivom, midva pa sva si privoščila izlet v spomine na otroške dni in se zapeljala z različnimi napravami. Ob tem moram posvariti vse obiskovalce zabaviščnih parkov, da izpraznijo vse žepe z drobižem, da se jim ne bi pripetilo, kot meni na ladji, ki se je vrtela navpično naokoli in kjer so evri iz mojih žepov ropotali po prostoru kot v pralnem stroju pri vklopljeni centrifugi. Poskus, rešiti kaj denarja, je klavrno spodletel ob porajajoči se centrifugalni sili in krohotu Rudija, ki se je kraljevsko zabaval ob izgubi mojega »bogastva«.
Po tem postanku ni trajalo več dolgo in pred nami se je izrisala modrina Baltika, ki nas je po dolgi poti navdala z veseljem ob prihodu na cilj.
Baltiško morje ali Baltsko morje leži v severovzhodni Evropi med Skandinavskim polotokom in osrednjo Evropo. Na zahodu se mimo danskih otokov prek ožine Kattegat odpira v Severno morje. Ime je dobilo po Baltih, plemenu, ki je v antiki prebivalo ob tem morju.
Baltsko morje je plitvo morje, katerega slanost je zelo nizka. V to smo se lahko prepričali, ko smo stopili v njega. Dno je iz same mivke, kakor je tudi plaža znana po belem pesku. Niti enega kamenčka nismo odkrili ob širni obali. Da smo lahko zaplavali, je bilo potrebno kar nekaj korakanja, okus vode pa je bil bolj podoben vodi v kakšnem jezeru kot pa morski vodi, ki jo poznamo iz Jadrana.
Velikost tega morja je 412560 km2 , povprečna globina je 52m, največja globina pa 460m.
A kaj so vse te številke, ko pogledaš v daljavo in spokojnost tega morja.
Kot rečeno, so najbolj navdušujoče neskončne peščene plaže. Prav tako navdušujoča pa je bila pot do mesteca Hel, ki je na skrajnem koncu ozkega in dolgega rta, ki se zajeda v Gdanski zaliv. Cesta je zelo lepa in široka, rt pa tako ozek, da je možno z obeh strani opazovati vodo. Občutek je skoraj tak, kot da se voziš sredi vode. Ime mesteca Hel pa nas je nehote spominjalo na komad skupine AC/DC »Highway to Hell« in ta Higyway to Hell je bil dejansko tako čudovit, da nas vedno ob poslušanju te glasbe spomni na ta izjemen dogodek. Pot v »hell« je tako izgubila ves negativni naboj. Da pa nismo bili edini, ki smo dobili to asociacijo, pa je pričal pripis na krajevni tabli mesta Hel. Nekdo je namreč s črnim flomastrom pripisal highway to. Nujno je bilo, da dokumentiramo prispetje v pekel.
Mestece je simpatično in kar posejano z raznimi gostinskimi objekti, ki pričajo o predvsem turistični naravi tega kraja. Po obilnem in dobrem kosilu smo že razmišljali, da bi tamkaj prebili noč, vendar smo se kljub temu odločili, da se odpeljemo v prej določen cilj dnevne ture: Gdansk.
Gdansk je obmorsko glavno mesto Poljske, ki je že več kot 1000 let stičišče trgovanja med vzhodom in zahodom. Šteje skoraj pol milijona prebivalcev, pa vendar ni izgubilo svojega čara starinskega srednjeveškega mesta, ki je v svojih »zlatih časih« bilo svojevrstna republika, multikulturno etnično stičišče, kjer je atmosfera tolerance doprinesla k razvoju ne le trgovine, ampak tudi k razvoju kulture, znanosti in umetnosti. Gdansk tako kroji zgodovino tega področja že več stoletij. O tem pričajo čudovite srednjeveške stavbe in cerkve, prav tako pa ima svoj sloves v moderni zgodovini z razvojem gibanja »solidarnošč«, ki ima svojo zibelko v gdanski ladjedelnici.
Lepote tega mesta smo uživali kar dva dni. Kot prvo se resnično splača potikati se po simpatičnih ozkih uličicah tega mesta in po razgibanem pristanišču z ladjedelnico, kjer smo si privoščili izlet z ladjo, kot drugo pa smo imeli srečo dobiti prenočišče v youth hostlu v centru mesta za tako nizko ceno, da odločitev o počitku ni težko padla. Kot tretji razlog počitka pa je bil čas, ki smo ga žal pridobili s tem, ko si nismo uspeli urediti viz za obisk Kaliningrada, ruske enklave nedaleč od Gdanska. Pozneje nam je bilo povedano, da nismo prav ničesar zamudili, kajti Kaliningrad ni nič drugo kot vojaško oporišče in kompleks realsocialističnih blokov. Torej je uživanje v srednjeveškem vzdušju Gdanska dobilo še očarljivejšo noto.
Za pot proti domu smo izbrali nekoliko vzhodnejšo različico poti skozi Łodz in Krakow. Še prej pa smo se ustavili v slikovitem kraju Malbork, ki slovi po gradu, ki je baje največji opečnati grad na svetu. Mere tega gradu so resnično impresivne, mehkoba opečnate barve in srednjeveška arhitektura pa mu dajejo poseben pečat.
Nekje za Łodzem smo nato še zadnjič prespali na Poljskem. Imena kraja se žal ne spomnim več, smo pa srečali prijaznega fanta, ki smo ga vprašali o možnostih za poceni prenočiti. Ta je nato prevzel skrb za nas preko celotnega večera in nam razen ureditve prenočišča še razkazal vrhunce nočnega življenja tistega kraja.
Procedura je bila po navadi vedno podobna. Domačini so nas oprezno in od daleč opazovali, vendar je moč nasmeška vedno pomagala prebiti led nezaupanja. Ljudje živijo precej preprosto, vendar je v tej njihovi preprostosti skrita neka prvinska in iz stresnega bivanja mestnega prebivalstva že skoraj izginula naravnost in prisrčnost.
Po nekaj polomljenih in bolj z rokami kot usti izraženih stavkih in obveznem fotografiranju s strani domačinov so nas nato pospremili z mahanjem rok v pozdrav iz svojih krajev.
Naslednja postojanka na naši poti je bil Krakow. Prav tako čudovito mesto s posebnim vzdušjem v mestnem središču je še najbolj prevzelo Rudija, ki je to vzdušje povezal z romantičnimi občutki sprehoda v dvoje z izbranko srca in si je obljubil, da bo Krakow zagotovo še obiskal v ženski družbi.
Žal nam je zmanjkalo časa, da bi obiskali še slovito kapelo v rudniku soli Wieliczka, ki je izdolbena iz solnih kristalov, visoka 10, dolga 54 in široka 15m.
Mislim, da bom tudi jaz še kdaj zašel v te kraje.
Strah nas je bilo namreč prečkanja Visokih Tater, a so se te ob lepem vremenu izkazale kot nedolžne in po lepem asfaltu je pot v notranjost Slovaške lepo napredovala.
Nedaleč od prestopa slovaške meje smo našli naslednje prenočišče. Posebnost tega kraja, katerega imena se žal prav tako ne spomnim, pa vsaj iz mojega stališča ni pozitivna. Prenočili smo v varovanem hotelu, tudi v neke vrste diskoteki smo se kar lepo imeli, grenak priokus pa mi je pustilo to, da se je našel nepridiprav, kateremu je padel v oči moj Zippo in tako je ta ostal na Slovaškem. Vendar lahko pripišem krajo vžigalnika predvsem svoji nepazljivosti in ne morem vnemar pustiti vseh prijaznih obiskovalcev te diskoteke, ki je bila nabito polna, čeprav je bilo to sredi tedna. Predvsem ena skupina deklet nam je bila posebej naklonjena, da ne omenjam stila Benojevega plesanja. Mislim, da se brez kake podkupnine oz. posebnega dovoljenja iz Benojeve strani o tem ne smem posebej razpisati…
Naslednji dan je minil v znamenju potovanja v nam že bolj znane kraje. Prestopili smo mejo z Madžarsko in se prek Budimpešte pripeljali do znanega letovišča Siófok ob Blatnem jezeru. Tukaj smo še zadnjič prespali. Mesto slovi po pestrem nočnem življenju in veseljačenju željnih nemških mladenk in mladeničev. Vsekakor ti tukaj poleti ne more postati dolgčas.
Po tej noči nam je preostalo le še malo kilometrov do doma, zato smo se odpravili na trajekt in se vračali po severni strani Blatnega jezera, kajti ta stran ima mnogo lepše speljano cesto, predvsem pa ni toliko prometa in je kot nalašč za počasno vožnjo mimo lepega jezera. Proti večeru smo prispeli v Slovenijo. Bil je petek in pravkar se je začelo srečanje naših prijateljev iz kluba Jezerskih duhov. Seveda smo se morali oglasiti še tam. Večer je minil v prijetnem obujanju spominov na potovanjev. Vendar moram bralca opozoriti, da naj ne poskuša, če bo kdaj prevozil skoraj 3000 km in prišel obložen s vso prtljago na motoristično srečanje, s takim motorjem narisati kroga, ker mu verjetno ne bo uspelo. No, vsaj nama z Rudijem to ni uspelo!

Pa kljub temu neuspehu ni nikomur od nas niti na misel prišlo, da bi ocenil to potovanje kot negativno. Polni novih vtisov in veselja ob srečni vrnitvi smo vsak na svoji postelji tisto noč spali spanje pravičnega.

SESTAVIL:  ROBA