Začetek poti v Gederovcih.

Po 734 lepih kilometrov s soncem in čudovitimi cestami sem pristal v nekem kmečkem turizmu zraven Cremone. Za 20€ sem dobil skorajda razkošno opremljeno sobo, ki nekako spominja na stil bivanja nekdanjih veleposestnikov s svojim antikvarnim, vendar izvrstno ohranjenim pohištvom.
V Avstriji je cesta 69 še vedno ena lepših poti za krajše izlete. Pri 25˚ C brez pripekanja so ovinki taki, da ti včasih kar vztrepeta po trebušni votlini. Dobro, da ni bilo komarjev, kajti v nasprotnem bi zobje pregovorno bili polni le-teh.
Mimo Celovca in Beljaka v Tarvisio je trajala pot po Alpah. Tam sta se odprli dve dolini. Ena je vodila na zahod naprej po Alpah, ena pa na jug proti Padski nižini. Ker je bila zahodna polna črnih oblakov, se nisem težko odločil za južno, sončno. Mislim, da bo na Irskem dovolj vlažno, zato se je prileglo nekaj južnega. Presenečen sem bil nad gosto poselitvijo. Voziš se skoraj tako kot skozi eno samo veliko vas. Zelo malo naravnih lepot ob poti me napeljuje na greh, da bi šel na avtocesto. A sem toliko blizu Col de la Bonette, da bi uspel z malo pospešeno vožnjo prispeti tja okoli 14-ih naslednji dan, za najbolj topel del dneva, kar bo na taki višini zagotovo prijalo.
Tako bom jutri dejansko pričel z dopustom, dovolj daleč od vseh domačih prigod in v bistvu hvaležen vsem, ki so odpovedali (hehe).

Vožnja po avtocesti se je izkazala kot dobra poteza, kajti tako sem videl celo več pokrajine kot med gosto poseljenimi obcestnimi vasmi, ki niso dajale vtisa, da jih bo enkrat konec. Še več, razmišljal sem o tem, da bi morali poimenovati celo pokrajino Padova village, saj skoraj ni bilo koščka zemlje ob cesti, le hiša za hišo in za nedeljo kar gost promet. 
Drugače pa je bil ta dan potovanja lep, srečal sem italijanske motoriste pred gostilno, kjer se zbirajo. Tu me je že začel spremljati strog protikadilski zakon, ki nas je vse odstranil od šanka na ulico. A tudi tam smo se znašli, čeprav brez glasbe.
Špricer si tukaj še dobil in tudi cena je bila še znosna.
Mesto, vredno ogleda, se mi je zdela Mantova. Mislim, da si ga bom prišel ogledat enkrat, ko bo več časa.
Razočaran pa sem bil nad kvaliteto vode. Vsaj v tistem kmečkem turizmu je voda smrdela dobesedno po gnojnici in ščurki so vidno uživali ob iztokih umivalnika in tuš kabine. Tako so sicer lepo urejene sobe kar močno izgubile na čarobnosti.

1.8.2005

Po 696 km se mi ni dalo postavljati šotora in sem si spet privoščil izdatek 20 €, vendar tokrat še zdaleč ni zneslo za sobo, ki so tukaj na Azurni obali – na meji Provanse – od 50 € dalje, vsaj tam, kjer sem se jaz pozanimal o cenah. Pa sem kljub temu dobil svojo posteljo. V kamp prikolici. Miren kamp, na poti v Draguignan, kjer mi je šefica povrhu prenočišča priskrbela še čudovito provansalsko vino.
Domača rdečka za 3 € /l je bila izvrstna, žal pa se z rokami nisem uspel pozanimati, iz česa je sestavljena. S svojim blagim podnebjem in urejenostjo okolice mi je Provansa pustila pozabiti včerajšnjo gnojno vodo, seveda, ker sem se lahko končno normalno stuširal.
Pot se je tudi danes začela na avtocesti, kar za prvih 200 km ni bila slaba odločitev, kajti ponedeljkov tovorni promet in enolična pokrajina sta hitro ostala za mano. Način plačevanja italijanskih cestnin pa mi še vedno ni jasen. Kot pred nekaj leti, sem dvignil listek pri vstopu, pri izstopu pa je bil tudi le avtomat in po vztrajnem pritiskanju na info gumb, se je čez čas rampa dvignila. Lepo! Manj sreče je bilo pri vpadnicah v center jugozahodne evropske gnilobe - Azurno obalo, kjer mi ni uspelo najti poti brez plačila cestnin v Monte Carlo, čeprav sem iskal možnosti za potovanje po krajevnih cestah.Tudi kjer so bili le avtomati, se je prikazal nekdo, potem ko nisem imel drobiža za plačati na avtomatu in sem naredil gužvo, dokler so mi zamenjali 50 eur za same 2 eur kovance…Še dobro, da ni bilo potrebno plačati prelaza Col de la Bonette (najvišji prelaz v Evropi z 2802m n.m.v). Sicer obstaja rahla goljufija pri tem prelazu, kajti na to višino pelje cestna zanka le s tem enim namenom, da si lahko pridane naslov najvišjega prelaza.
Kakor koli, cesta je lepa, včasih so serpentine kar koničaste, vendar se splača doživeti to pustost pokrajine. Presenetljivo je bilo, da je temperatura po mojem občutku bila precej visoka. Mislim, na Kredarici je zagotovo hladneje ob tem času. Če upoštevamo nekajletno povprečje ob tem letnem času. Povrh tega niti sledu o večnem snegu! Ja, Sredozemlje je tu. Cesta od Suze, preko omenjenega prelaza do kraja Vence je za priporočiti.
Za prej omenjeno gnilobo Sredozemlja pa le toliko: povsem vsakdanje življenje z močnim pridihom oblastnosti; čutiti je, da se na tem kraju dogajajo reči, ki jih spremljamo po rumenih tabloidih.Življenje je naporno tam ali zato, ker te dejansko vsi opazujejo, ali zato, ker se ti zdi, da si opazovan. Vsaj zdelo se mi je, da je življenje tam močno podvrženo opazovanju dogajanja in biti »in«.
Nisem imel volje, da bi poizkusil vino v teh krajih in sem krenil v Provanso. Po učinkih domačega vina sodeč, dobra odločitev! Tudi Berti je očitno lepo. Po 1400 km veriga ni kazala pretirane žeje po masti, čeprav…dobila jo je. Olja pa še nikoli ni tako malo porabila odkar sva par: 1dcl.Na koncu sem se čudil, poraba olja na celotni poti je za spoznanje presegla 1L.Zaenkrat se imava zelo lepo. Upam, da bo prihodnji meditativen dan prav tako.
Meditacija na motorju je postala odvisna od točk, ki sem si jih zadal, da jih bom obiskal. Če hočeš resnično spoznati pokrajino in jo ne le izkusiti, moraš mnogo počasneje skozi njo. Vsaka od obiskanih pokrajin ima dovolj videti vrednega za samostojen dopust!
Zanimivo je to, da me po teh kilometrih ne muči nič drugega, kot le to, da čutim dlani. Ja, kakšen stabilizator volana bo prav prišel. Morda pa je to le posledica preveč prtljage; vsekakor je boljša odločitev 2 majici in pralni prašek, kot pa 4 majice nositi s sabo. Škoda, da se človek tako hitro razvadi.
Spanje v prikolici je bilo dobro, še posebej, ker je dež celo noč narahlo padal. Berta pa je tudi bila lepo na suhem, v predšotoru je prenočila brez kapljice vlage. Provansalsko vino pa, ne samo da ni povzročilo glavobola naslednji dan, zbudil sem se, kot da sem pil zdravilo! 
Celo noč je deževalo. Zbudil sem se v oblačno, vendar suho jutro. Kaj bom. Po potrebi oblečem dežno opremo, pa je!

2. 8. 2005
Danes sem naredil »le« 560 km in pristal v hotelu 40 km pred Toulousom. Morda se mi poznajo kilometri prejšnjih dni, vendar sem bil preutrujen, da bi tvegal nadaljnje iskanje poceni prenočišča. Tako sem plačal 33 € za sobo. A se je izkazalo, da sem naletel na pravo srečko!Glede na cene prenočišč v nadaljnjem potovanju prav res!Soba ima kopalno kad in takoj sem hotelu naredil strošek z izdatno vročo vodo, v kateri sedaj ležim in uživam prav po francosko.
Pot me je danes prvih 30 km vodila skozi temačne, nizke oblake, nato pa se je razjasnilo in pred mano je bil spet topel in sončen dan. Ustavil sem se v Avignonu.Avignon je srednjeveško mesto, obdano z mestnim obzidjem. Notranje mestno jedro je obdano s petimi kilometri obzidja z 39 obrambnimi stolpi in sedmimi vhodi. Avignon je bilo mesto papežev v obdobju od 1309 do 1377. Veličasten ostanek tega časa je Papeževa palača. Slovit je tudi most čez Rhone iz 12. stol., od katerega pa je ostalo le malo. Večino je odplavila poplava l. 1660.
Po obisku Avignona za Montpellierom me je čakala cesta z označbo 908, ki jo res priporočam, če boste hodili po teh krajih. Čudoviti ovinki plešejo valček z roko na ročici za plin.
Presenečen sem, kako prijazni so francoski šoferji do motoristov. 99% se jih umika, tako da imam vedno prosto pot. Hvala Bogu, kajti kolone so tukaj ob Sredozemlju neverjetne in z avtom nobenemu ne privoščim te poti.
Z motorjem pa, ne samo da si lahko odpiraš pot na sredi široke ceste, ne, klin se kar sam odpira. Počutil sem se skoraj kot kakšen policaj na nujni vožnji. Vsi so se kar sami umikali in občasno sem izgledal, kot da bi plaval žabico na motorju, ko sem se z nogo zahvaljeval šoferjem za njihovo prijaznost.
Vsekakor je potovanje po Provansi svojevrstna izkušnja. Zrak je tukaj nekaj posebnega. Ne morem opisati tega vonja, je kot mešanica nekih eteričnih olj in smole iglavcev. Provansa ni zastonj svetovna metropola proizvodnje parfumov. Nikjer drugje še nisem doživel tega, da je kar po celi pokrajini vonj nekaj posebnega, nekaj posebno dobrega.
Ta dan sem si tudi privoščil kosilo provansalske kuhinje. Seveda sem imel težavo s sporazumevanjem. Naročil sem meni, za katerega sem domneval, da mi bodo dali telečjo pečenko, pa sem se uštel. Meni se je pričel s solato iz solatnega bara, ki je vseboval resnično pestro izbiro raznoraznih zelenjavnih, mesnih in ribjih solat. Še sreča, da sem se najedel tega, kajti glavni meni je bil neka goveja drobovina v omaki in z rižem. Saj ne rečem, da ni bilo lepo pripravljeno, a za mene, ki nikakor nisem ljubitelj nekih ledvic ali jeter, je bil riž tisti, ki je zmanjkal s krožnika. Prijazna natakarica se je čudila, kako to, da nisem vsega pojedel, a je spet jezikovna bariera onemogočila komunikacijo. No, sladica je bila spet zelo dobra, neko gratinirano pecivo je le pripomoglo poleg solate, da sem se najedel. Vsaj to, za 18€ drag meni, brez vštete pijače.

3. 8. 2005

Naredil sem 844km. Hitro potovati stane. In bencina in substance.
Nisem se vozil po avtocestah, vendar so ceste tako široke, in kot omenjeno, šoferji tako prijazni, da lahko zelo hitro napreduješ. Povrhu tega pa se je cesta dostikrat razširila v dvopasovnico, nekakšno cesto, rezervirano za motorna vozila.
Ta dan sem si ogledal Lourdes, slovito romarsko mesto v Pirenejih. Od tam sem se začel dvigovati proti severu, zahodni atlantski obali. Cene prenočišč so tukaj že krepko presegle 40€ in s tem dosegle mojo točko finančne bolečine. Ena noč za dva tanka bencina je le preveč in to noč sem prvič prespal na počivališču, na betonski klopi. Presenečen sem bil nad tem, kako dobro sem se naspal. Očitno se je človek sposoben privaditi marsičesa!
Drugače sem ta dan vozil skozi Toulouse, Lourdes, Bordeaux, Cognac. Tukaj sem seveda moral poskusiti konjak.

4. 8. 2005
Danes sem naredil 605 km in prispel v Roscoff, francosko mesto, iz katerega bom krenil za Irsko. Za borih 6,35€ sem dobil mesto v kampu in se nastanil do jutri zvečer, ko se bom vkrcal na trajekt. Verjetno nama bo obema z Berto pasalo malo počivati. Moram priznati, da sem danes že imel težave z neprestanim sedenjem. Čeprav se po do sedaj prevoženih 3400km počutim presenetljivo sveže. Mislil sem, da bo huje. Berta vztrajno požira kilometre in tudi danes, ko sem prvič videl ocean, ni imela težav. Prevozil sem vzhodno francosko obalo in se osredotočil na Bretagno, ki je res čudovita. Grički, polja in lepe ceste. V Chateaubriantu sem dobil na pokušino vino in se končno po nekaj dnevih lahko pogovarjal, kajti tukaj v Bretagni obvladajo angleško.

5. 8. 2005

Danes sem naredil 0 km, hehe.
Sicer sem imel namen malo krožiti po Bretagne, vendar mi je vreme to preprečilo. Ne da se mi po nepotrebnem voziti po dežju, tega bo verjetno dovolj na Irskem.
Kar paše dan brezdelja - upam, da tudi Berti. Iz šotora grem namreč le na wc, drugače poležavam. Je pa zanimiv ta dež tukaj. Popolnoma sivo nebo, vendar ne lije, le po intervalih se spušča rahel piš. Pa je vseeno vse mokro.
Tudi ta dan sem imel srečo z dežjem. Popoldan sem zadremal in nastavil budilko, da ne bi zamudil vkrcavanje. Pol ure pred budilko pa me je zbudila vročina v šotoru! Pokazalo se je namreč sonce in pospravljal sem popolnoma suh šotor.
No, lažem: naredil sem 10, 5 km do trgovine za zalogo pijače in hrane in do trajekta. Da vidimo, kako bo Berta plavala. Jaz zagotovo ne bom ostal na suhem…
Nisem vajen potovati s tako veliko ladjo. Je zanimiva nova izkušnja. Pogled z ladje proti vodi je blazno globok, kar ni čudno za ladjo z 10 nadstropji. Na krovu so razen kabin za počivanje na 15 ur dolgem potovanju še trgovine, restavracije, igralni saloni, kinodvorane in nekakšen skupni prireditveni prostor, kjer so cel večer nastopali razni čarodeji, pevci in skupine. Pravi show program. Atlantik je bil kar jezen in občasno je ladjo premetavalo kot kakšen majhen čolniček. Čuden občutek, ko se opotekaš po krovu, kot da bi bil ne vem kako pijan. Večino časa sem prebil na najvišji razgledni ploščadi ladje. Že vedno sem si želel uživati ob pogledu na odprti ocean, ko je okrog barke vse do obzorja le voda. Veter je močno pihal, tako da sem si z ruto pokril ušesa. To je izgledalo precej smešno, a je bilo učinkovito in se vidi na sliki s trixxxterji, ki so se mi pridružili ob sončnem zahodu. Tudi ta je bil nekaj posebnega, fotoaparat ga žal ni uspel ovekovečiti v tistih barvah, ki so se prelivale med tem, ko je sonce tonilo v vodo. Da ne omenjam svežine atlantskega zraka!

6. 8. 2005

Prispel sem na otok. Pričakal me je tipično irsko, z dežjem. Spet ta atlantski pršec ni dajal na znanje, da bo ponehal (pač po včerajšnjih izkušnjah) in prvič na poti sem se moral stlačiti v dežni kombinezon. A ne za dolgo. Pralo je morda 15 minut, tako da ni bilo pretirano hudo.Nato sem dežni kombinezon slekel in ga pustil zavitega vse do doma!Prav tako vožnja po levi strani ni tako težavna sprememba, kot sem si predstavljal. Z malce koncentracije se navadiš. Tu je pač drugače kot doma : ločene pipe za toplo in mrzlo vodo, el. vtičnice na 3 pole, milje na Severnem Irskem in pinte. Pokrajina pa me spominja na dom: grički, travniki, vse zeleno. Izstopajo le lepe stare stavbe. Še ceste so podobno slabe kot pri nas in tudi način vožnje je po slovensko kavbojski. Tu ni več umikanja od čisto vseh, čeprav je odstotek še vedno višji kot doma.Tudi pozdravljanja med motoristi nisem zasledil - na začetku, preden sem ugotovil, da je pozdrav nek čuden priklon glave. Seveda, desne roke ne moreš kar tako dvigovati v pozdrav.
Po slabih 3h vožnje sem prispel v Virginijo, kraj, kjer živi in dela prijatelj Mico iz Miners M. C. Tu bo moja glavna baza, iz katere bom naskakoval različne kraje. Mico ima v najemu kar celo hišo in na razpolago imam sobo le zase! Ni kaj, lepo je imeti take prijatelje.

8. 8. 2005

Po Irskem sem naredil 270 km prvi dan od Roslaire do Virginije. Naslednji dan 480km, danes 524 km.
Za sabo imam dva lepa dneva. Niti kapljice dežja, kljub včasih temno črni zavesi oblakov je bilo toplo in brezvetrno. Pot me je zanesla na zahod, skrajno točko srednje Irske, kjer je v vasici Monivea pri mestu Galway doma dober znanec Stuka iz Madžarske. Kljub temu, da ga ni tam, je vztrajal, da moram obiskati vsaj njegove madžarske prijatelje v tej vasi. Ti pa so spet vztrajali, da moram obvezno pri njih prespati. Tako sem si za obisk klifov »Cliffs of Moher« lahko vzel še več časa, kot če bi se moral vračati v Virginijo. Dotične skale so zelo visoke in resnično mistično bi vplivale, če ne bi bilo toliko turistov tam. Celo igralka harfe je igrala na svoj instrument in je sliko uspela toliko osladiti, da je bilo spet dobro po svoje. To je pač resnično mogočna turistična znamenitost na Irskem in trume turistov so neizogibne.
Ponoči sem se vrnil do Madžarov in po veselem druženju z njimi zaspal kot top. Naslednji dan sem prevozil SZ Irsko in bil navdušen! Tako sem si predstavljal Irsko: siromašno, sivo-zeleno in pod močnim vplivom atlantskega oceana.

9. 8. 2005

Minil je zelo miren dan. Berta je danes počivala. Namenili smo se obiskat Dublin, pa smo ostali brez avta. Poleg Micoja je bil tam namreč še Teo. Tudi on je iz Murskega Središča in išče službo na Irskem. Micojev šef nam je ponudil svoj avto za ta dan, vendar je nekaj službenega prišlo vmes in smo ostali brez prevoza. Mico gre jutri delat, torej ne bo nič iz kakšne skupne ekskurzije. Tako smo dan preživeli več ali manj v brezdelju, kar pa je bilo za regeneracijo ravno prav.
Irska je kar velika država, če jo hočeš celo prevoziti. A preko 1000 km za prva dva dneva je bilo le preveč. Tudi počasi se daleč pride in v bodoče bom več pozornosti posvečal krajevnim posebnostim, kot pa želji po videti čim več različnega.

10. 8. 2005

Danes sem prevozil 280 km. Do Dublina in po vzhodni obali nazaj. Malo kilometrov glede na velikost otoka, vendar če vzamem v primerjavo kilometre, ki jih delamo doma…
Dublin je mesto: polno ljudi, hitro življenje, kot turist pač videvaš gomilo turistov. Kakor velja za pokrajino, tako za mesto še veliko bolj; preden se aklimatiziraš in dojameš bistvo dogajanja, minejo dnevi… Ne da se vsega naenkrat dojeti.
Ležernost bivanja se pogojuje z očmi opazovalca. Za bolj študentski budget je kakršno koli uživaško doživljanje utripa mesta odpadlo. Če čez dan plačaš v hardrock cafe-ju za ½ pinte (nekaj manj kot 3dcl) piva 2,40€, tedaj nočem niti vedeti, koliko stane nadobudno ekscesivno pitje z občutkom nočnega utripa »otoka«.
Okus guiness piva je na Irskem božanski. Nisem ravno ljubitelj piva, a temni guiness na Irskem je resnično nekaj posebnega. Ne vem zakaj, a pri nas še zdaleč ni tako polnega in kremastega okusa. Šel sem v tovarno in si jo hotel ogledati, a sta me od te namere odvrnili grozna gneča turistov in vstopnina 14€.

12. 8. 2005

Danes sem naredil 210 km. Udobna vožnja do Irskega morja. Vreme je zdržalo, čeprav so celi dan viseli grozno črni oblaki. Le dvakrat je rahlo pršelo, nič takega, da bi se zmočil. Vzhodna obala je zakon! Le v Newgrange-u mi ni uspelo priti v grobnice, kajti vodenja so bila zasedena.Se pravi, prišel sem prepozno… Sem si pa ogledal muzej in načeloma zaobjel bistvo.
Kelti so pred nekaj tisočletji že obvladali geometrijo, to mi je bilo v zavesti med gledanjem kupov obdelanega kamna. Človeštvo že nekaj ciklov samospoznanja vztraja v zanki. Dokler nas je nekaj starih obdelanih kamnov še sposobnih popeljati do občutka majhnosti, menim, da nas prvinskost še ni popolnoma zapustila.

14. 8. 2005

V zadnjih treh dneh sem naredil 985 km. Najboljši je bil petek, ko sem se odpravil na najsevernejšo točko Irske: Mulin head. Tam sem končno le doživel tisto, kar sem si pod pojmom Irska predstavljal: kampiranje na klifu, na samem!
Morda je bilo krivo vreme, da ni bilo žive duše, a vzdušje je bilo prav impozantno: Atlantik se je jezil in butal ob stene, pihal je še kar oster veter, in po Irsko je na intervale padal piš.
Sicer sem z vremenom imel srečo. Med vožnjo je bilo suho, šele ko sem postavil šotor je postalo vlažno. Zveni nemogoče, pa je resnično bilo tako!
Kaj naj rečem, sedenje na klifu je bila zame čudovita duhovna hrana. Dež, ki je začel ponoči padati in je pral po šotoru, je le še stopnjeval občutek prepuščenosti naravi. Zveni že kičasto, vendar Ob zori je dež ponehal in prikazalo se je sonce. Po nekaj dnevih mu ni bilo potrebno trgati oblakov.
Po vožnji ob zahodni obali sem vstopil v Severno Irsko. Kot prvo mi je vstopil v oči blazno drag bencin, kot drugo pa mi srečanje v Londonderry-ju tudi ni vzbudilo občutka gostoljubja. Moram dodati, da se Londonderry na Irskem na vseh kažipotih pojavlja kot Derry, z izbrisanim Londonom v imenu. Spet politika, ki je grafitarje napeljala v obdelovanje kažipotov. 
Pri prečkanju nekega mostu je bila namreč policijsko-vojaška zapora in sledilo je zasliševanje policaja po mojih namenih, ob mrko gledajočem, z roko na sprožilcu držečem vojaku. Po prečkanju mostu je za nasproti vozeči promet sledila ista procedura. Kakih 200m vstran sem se ustavil ob kažipotu z namenom, da pobrskam po zemljevidu in se odločim za cesto do Belfasta. Videl sem, da sta iz oklepnega terenca skočila dva vojaka, nakar sem usmeril pozornost zemljevidu in cigareti. Ravno prav sem končal, ko sta bila onadva že za mano. Sicer sta le vprašala, če je kaj narobe in malo smo se pošalili, vendar je občutek kljub temu ostal nelagoden…Pogovor z vojaki v popolni vojaški opremi ne sodi med moje priljubljene dopustniške aktivnosti. Začel sem razmišljati, ali naj sploh grem v London. Vsi ti teroristični napadi so nagnali oborožence na cesto. Micoja npr. so na letališču v Londonu pretipali kot kriminalca, še vžigalnik je moral dati pod rentgen. Crazy world.
Tudi v Belfastu so stene med protestanti in katoliki še vedno prisotne in tudi zaporo ceste sem doživel. Zadnja leta se je stanje baje vidno izboljšalo, vendar si kljub temu nisem pustil vzeti, da sem izrazil svoje mnenje o teh stenah in sem po pasje pomokril eno njih.
Po Belfastu sem šel v Downpatrick, kjer je bil moto zbor. Ko sem prispel tja, je bila tam le peščica motorjev in nekaj šotorov.
Ravno sem postavil šotor, spil eno pivo in nabavil hrano za zvečer, ko se je pripeljal Snig s svojim Harleyem. Snig je tisti, ki stoji na moji levi na sliki z ladje, član Trixxxters M. C. C., s katerimi smo se zmenili, da se vidimo na kakem srečanju. Na njihovi strani sem zasledil informacijo o srečanju v Downpatricku in jim po mailu javil, da bom tam. Snig se je pripeljal tja iz Londonderryja, ki je oddaljen 150 km. Pa le za to, da mi pove, da je to srečanje majhno in nezanimivo, da naj spakiram šotor in grem z njim na boljše srečanje. Pa sva se peljala: nazaj v Londonderry in nato v Fintown, ki je še kakih 70 km oddaljen od tam. Snig je tako naredil 300 km le zato, da pride po mene. Neverjetno. Srečanje v Fintownu, district Donegal je bilo res mnogo večje. Na prizorišču je bilo vsaj 600 motorjev, vstop pa so imeli le motoristi. Drugače pa zbor kot povsod. Ista glasba, isti ljudje, ista scena. Kot da bi bil doma! Neverjetno, če si motorist in imaš veselje do moto zborov, zgleda, da povsod po svetu doživiš podobne stvari. No, ena smešna razlika je bila: zbori so tam v glavnem v zaprtih prostorih, seveda zaradi pogostega dežja in nizkih temperatur. Zaradi prepovedi kajenja v lokalih smo skrivali cigarete pod šankom kot kakšni šolarčki. Pod šotorom, ki so ga postavili za glasbo in ples pa je bilo spet vse po starem.

15. 8. 2005

Naredil sem le 120 km. Za zadnji dan Irske je bil ta sprehod do mesta Trim pravo razodetje. Doživel sem nekaj irske lagodnosti, po kateri slovi. Ogled gradu v tem mestu je vzpodbudilo nekaj turističnega občutka, nekaj umirjenosti. Dopust na Irskem je minil prehitro. Prehitro v času, prehitro v kilometrih, prehitro v spoznavanju. Dežela je raznolika kakor Slovenija, razen tega pa še mnogo večja. Enostavno ni mogoče zaobjeti pokrajin brez nekajdnevnega bivanja v njih. Ja, moram se še vrniti na ta otok!
Prevozil sem približno ¾ otoka, le jugozahoda, od Limericka do Corka mi ni uspelo obiskati. Vendar je ta del tudi najbolj turističen in na višku sezone baje zelo poln. Sicer pa mi časovno enostavno ni zneslo pokukati še tja. Tako mi bo za naslednji dopust na Irskem še ostalo nekaj za raziskovati, kajti preostali del Irske poznam in se mi ne bo težko odločati za točke postankov. Irska, še se vidiva!

16. 8. 2005

Naredil sem 791 km.
Zgodaj zjutraj sem se odpravil iz Virginije, district Cavan v Dublin na trajekt. Imel sem srečo, da sem prišel še pravočasno, kajti v Dublinu sem se izgubil in kar nekaj časa krožil, preden sem prišel do pristanišča. Pa tako enostavno je izgledalo priti na trajekt ob prvem obisku Dublina. No, pa mi je le uspelo se izgubiti na Irskem, kajti baje to tukaj ni težko zaradi po večini zelo majhnih in nenazornih kažipotov. Jasno, do sedaj se mi še nikoli ni mudilo na točno določen cilj. Na srečo je bilo na ladji dovolj prostora in sem se lahko vkrcal. Ravno prav sem se namestil, ko smo že krenili proti Veliki Britaniji. Izkrcal sem se v Holyheadu in krenil proti Birminghamu. Pokrajina Wales je zelo hribovita in planinski turizem je močno razvit. Bil sem presenečen, vozil sem se kot po alpskih prelazih. Vendar so ceste tukaj širše in boljše kot na Irskem. Pa se kljub temu nekako nisem mogel prepustiti uživanju. Big brother is watching you: v vsaki, še tako majhni vasici, imajo vsaj en steber, iz katerega vsaj dve kameri budno spremljata dogajanje v okolici. Biti serviser videonaprav mora biti v Angliji zelo lukrativen posel.
Za Birminghamom, ki je ogromen in sajast, sem krenil proti Bristolu, ki se mi je zdel simpatičen. Sicer veliko, pa vendarle nekako lagodno obmorsko mesto se mi je zdelo lepo, medtem ko sem se že navadil kamer na vsakem koraku. Od Bristola sem krenil proti Salisburyju, točneje proti Stonehengu. Tu sem že slutil, da mi ne bo uspelo priti do tja pravočasno, da bi si šel ogledat to prastaro keltsko svetišče. A sem doživel dve presenečenji. Pokrajina okrog Stonehenga je zelo podobna naši domači: ravnica. posejana s polji. In sončni zahod nad to pokrajino je bil močno podoben zahodu, ki ga vidim iz svoje sobe doma. S tem občutkom domačnosti sem se peljal skoraj polni luni nasproti in naenkrat ob cesti zagledal ograjen kup kamnov. Tukaj sem!
Res je bil prostor že zaklenjen, vendar kamni so tako blizu ceste, da si tudi od zunaj videl vse! Pri pazniku sem se pozanimal, kaj so te ograjene potke okoli kamnov in dobil informacijo, da so to steze, po katerih se lahko turisti sprehajajo. Torej, stopiti na sredo kroga, kar sem želel storiti, je strogo prepovedano. Vse, kar lahko storiš za razliko od tega ogleda kamnov zunaj ograje je, da se jim približaš iz 30 na 5 metrov. Tako sem se odločil, da je brez veze čakati deveto uro naslednji dan za vstop, nenazadnje je sijoča luna toplega večera ob kamnih dosti intenzivneje doživet trenutek.
Stonehenge sem si predstavljal dosti mogočnejši, kot pa je deloval na licu mesta. Sicer je res impozantno, od kod so privlekli te skale sem na ravnico in kako so jih namestili v tako zaporedje, pa vendarle sem si zadevo predstavljal dosti večjo. Kljub temu pa je celoten prizor, Stonehenge ob mraku s skoraj polno luno nad kamni izžareval nek mistični občutek povezanosti s prastarimi rituali. Res sem ravno ob pravem času prispel sem!
Razen tega mi je precej ustrezalo, da sem lahko krenil naprej proti Londonu. Tako si bom lahko ogledal znamenitosti še pred jutranjim navalom prebivalcev. Pred tem me je posvaril Mico, ki je v center nekajkrat vozil robo iz Irske. Pravi, da je to ogromno mesto, samo ring avtocest okoli Londona je dolg kakih 130 km. Robo je vozil ponoči in če mu ni uspelo uiti iz mesta preden se je to zbudilo, je rekel, da je prebil ves dan v gneči. Tega se mi res ni ljubilo prestajati. Tudi to, poleg teroristične mrzlice, me je odvračalo od obiska tega mesta. Sedaj pa sem dobil priložnost, da se temu izognem. Tako sem še to noč krenil proti Londonu in kakih 30 km pred mestom začel iskati kakšno počivališče za prenočiti, saj so sobe dražje od 70 funtov, kar je zelo blizu 100€. Preveč. A so me Angleži še enkrat razočarali: vsa počivališča so brez klopi. Celo počivališče, ki je bilo označeno kot tako z mizami, je samevalo brez ene možnosti kam leči. Tako sem po tavanju imel kar nekaj sreče, da sem ob cesti našel uto, zbito iz lesa in deske, oblečene z zelenim tepihom. Mislim, da je bila to stojnica za prodajo rož. Kakorkoli, tepih je lepo segreval, kar je bilo zelo koristno ob precej mrzli noči in še kar dobro sem se naspal tam.

17. 8. 2005

Sedim pri špricerju v nekem belgijskem kraju po imenu Kortrijk. Kilometrov do sedaj je 1190. Ko smo parkirali, jih je bilo 1288, torej sem ta dan naredil 491 km. 
Punce na otokih niti niso bile tako slabe kot napovedano, a ko tu sedim, je kot razodetje: skoraj vsaka je nekaj posebnega, prava lepotica. Ni težko čakati, da prispe Stuka. Tudi vino ni slabo, saj je francosko, a poleg tega, da se vsi čudijo mešanju vina z mineralno vodo, je cena za 0,4 dcl tega zvarka še vedno nad 4€. Še dobro, da lušne Belgijke odtehtajo to ceno.
Čeprav je bilo spanje pred Londonom dokaj dobro, sem se zbudil hitro. Tako sem bil ob sončnem vzhodu že v centru Londona. Še enkrat mesto kot mesto. Utripa mesta niti nisem želel začutiti. Naredil sem nekaj fotografij in krenil proti Doverju, pristanišču za odhod na kontinent. Tu sem moral na trajekt čakati kaki dve uri. Na karti zgledata Dover in Calais tako blizu, da bi lahko pljunil čez, a nasprotne obale ni bilo videti. Morda zaradi čudne megle nad vodo, morda pa tudi zaradi razdalje, kajti trajekt je potreboval čez uro in pol, da smo prispeli. V Calaisu se je bilo potrebno spet privaditi domače strani vožnje. Vendar je šlo kar hitro. S Stuko sva se zmenila, da se dobiva v Kortrijku v Belgiji. To mesto nama je ležalo približno v dosegu do večera. Kar nekaj časa sem ga čakal, kajti izgubil je zemljevid in se je pretipal do tega mesta. Nato smo (imel je zraven še enega prijatelja) se odpeljali do nekega počivališča, kjer je bilo toliko travnate površine, da smo si postavili šotore. Tega do sedaj nisem bil vajen, no, pa se vseeno nihče ni prišel pritoževat nad tem. Še več, pozneje so se nam pridružili v »kampu« še neki Francozi. Enkrat ponoči, ko sva bila s Stuko ravno sredi največje debate, so sicer prišli mimo neki policaji v civilnem avtu in se ustavili ob Berti. »Slovenija?! Who is Slovenija?« je vprašal eden od njih in dvignil sem roko v pričakovanju reakcije. »Ok!« je bil odgovor in odpeljali so se naprej. Ni mi jasno, kaj je to pomenilo. Vseeno. S Stuko se nisva videla že 5 let, odkar je šel delat na Irsko. Jasno, da sva si imela marsikaj za povedati in noč je kar hitro minila.

18. 8. 2005

Danes zjutraj sem dal števec na nič, ko je bilo na njem 1288 km. Sedaj se vozim skozi Nemčijo. Kratek počitek na nekem počivališču in dremanje v travi na toplem soncu me je tako osvežilo, da bom poskusil v eni turi do doma.
Danes sem naredil 1109 km in grem malo počivat. Sicer nisem utrujen in glede na to, kako dolgočasna je zame Nemčija, sem jo mislil celo prevoziti in še krepek del Avstrije, a je bila noč tako hladna, da nisem mogel več naprej in sem na počivališču nekje okoli Münchna malo počival.
Pot me je skozi Brussel in Maastricht vodila proti Luxemburgu. Tu je bilo zanimivo to, ko sem se peljal tik ob belgijsko - luxemburški meji skozi neko mesto, je cesta vodila točno po meji. Na belgijski strani so bile le hiše, na luxemburški pa ena črpalka za drugo, ločene le s trgovinami z alkoholom in tobakom. Jasno, v Luxemburgu so cene teh izdelkov izredno nizke. V Belgiji npr. si za liter bencina dal 1.35€, v Luxemburgu 1€, za kilogram tobaka pa si odštel 12€, ko so drugje v teh krajih cigarete tudi po 5€.
Drugače pa me je Luxemburg navdušil s svojimi ravnicami, čeprav imajo tudi hribe. Ni kaj, zelo raznolika državica.
Iz Luxemburga sem pri kraju Schengen vstopil v Nemčijo. Končno vem, od kod izvira ta pri nas tako aktualna beseda za obmejni sporazum. Nemčija je zame zelo nezanimiva dežela. Morda ji delam krivico, vendar me sploh ne privlači in odločitev o poti po avtocesti je bila samoumevna. Berta je s konstantno 150-160 km/h požirala kilometre in do noči sem bil že v Münchnu. Kot rečeno bi šel še naprej, a mraz je bil dejansko neverjeten. Po občutku ni bilo več kot kakih 5 stopinj. Za ta letni čas vsekakor premrzlo in odločil sem se za počitek. Dospel sem v že znane kraje in tudi morebiten dež me sedaj ni več motil. Stuka je namreč rekel, da se je peljal točno po tej poti in da ga je čez celih 700 km pral dež. Meni se to na srečo ni zgodilo, a nisem vedel, kako bo naslednji dan.

19. 8. 2005

Danes sem naredil 550 km in šotor postavil v Lukavcih na moto zboru. V bistvu sem doma, čeprav bom zadnjih nekaj km prevozil šele v nedeljo, do takrat pa se bom še pretvarjal, da sem na dopustu.
Zbudil sem se v sončno jutro in cel dan je bilo jasno. Mimo Münchna, Salzburga in Graza je pot hitro minevala in okoli poldneva sem že bil v Gederovcih.
Skupaj sem naredil 9259 km. Motor je delal brez enega samega problema. Sploh ne morem verjeti, da je potovanje minilo tako neproblematično, sploh pa, da se nisem vozil po dežju! Drugače je bilo, ko sem prišel domov. Zemlja razmočena, reke blizu tega, da se razlijejo. Pa kljub temu sem tudi do doma v nedeljo prišel suh. Utrujen, pa vendarle zadovoljen s tako srečnim izidom dopusta. Očarala me je Irska, očarala me je pot in očarala me je Berta!

Sedaj pa novim dogodivščinam, v domači džungli naproti!

Sestavil: ROBA