Grossglockner

Trenutek odhoda se je bližal. 
Povabljeni smo bili na motozbor na Tirolsko, točneje na 25. obletnico obstoja kluba 
MC UNDERGROUND. 
Ker je kazalo, da nam bo vreme naklonjeno in smo imeli časa na pretek (kar je redko za zadnji vikend v juniju),smo se odločili za nekoliko bolj raztegnjeno potovanje in spotoma obiskati še Großglockner. Verjetno vsem znan gorski prelaz v Avstriji je dobro obiskana turistična točka, cenjena tudi med našimi motoristi zaradi res lepo speljane ceste s čudovitim razgledom na gore in ledenik.Odpravili smo se že v sredo okoli poldneva. Zbrali smo se trije:, Roba, Tužni in Rudi. Po obveznem okrepčilu  v Ljutomeru, smo se odpravili proti Bledu, prvi postaji naše poti. Seveda nas je "žeja" prisilila v prenekateri postanek, kar pa smo si lahko mirne volje privoščili, saj smo Slovenijo že dostikrat prevozili in nismo bili več tako dovzetni za njene (nedvomno prečudovite) naravne lepote. Tako smo se bolj osredotočili na raziskovanje lokalnih razlik "žlahtne kapljice" in čarov točajk. Saj vam ne razlagam nič novega, ko vam povem, da imamo po Sloveniji marsikatero simpatično gostilnico s še veliko bolj simpatično natakarico…Proti večeru smo prispeli v Bled. Tužni ima tam sorodnike in pri teh smo se ustavili. Po kraljevski postrežbi in nastanitvi (pa naj še kdo reče, da so Gorenjci škrti), smo se poslovili od dneva ob čudovitem sončnem zahodu. Kdo bi takrat vedel, da bo sonce na tem potovanju precejšnja redkost! Naslednji dan smo se namreč zbudili v turobno jutro z jezno visečimi črnimi oblaki. Resnično opremljen za dež je bil le Rudi, vendar se niti s Tužnim nisva pustila prestrašiti vodi. On z goretex hlačami in dežnim anorakom, jaz pa z  odsluženim smučarskim površnikom (ta mi je prinesel nadimek tinkivinki) v bojni opremi, smo se odpravili dogodivščinam naproti. Preko Korenskega sedla smo prišli še suhi, na Avstrijski strani pa nas je kmalu pozdravil dež. Začelo je liti kot iz škafa in ni preostalo nič drugega kot zaviti na prvo črpalko. Ker ni izgledalo, dabi dež nehal, smo se začeli preoblačiti v "dežno opremo". Rudi se je seveda kraljevsko zabaval, ko sva s Tužnim na sebe vlekla ves polivinil, ki sva ga uspela stakniti,Je pa le imelo eno prednost, da sva bila tako lepo našemljena: vidna sva bila še tako zaspanemu avtomobilistu! Navsezadnje pa sva tako Rudiju, ki je prevzel vlogo road captain-a tudi vtisnila sliko v spomin, da naju nikakor ni mogel izgubiti iz svojih vzvratnih ogledal in njegovo zorno polje ni bilo polno sivine. Tako smo se podali dalje in poskušali odmisliti vlago in mraz, ki je posledično, kljub junijskim temperaturam spremljal naliv. Na srečo je bila cesta dobra in nam ni bilo potrebno pretirano paziti na izdajalske luže. Sčasoma smo se kar privadili takim razmeram in kilometri so  spet postali motoristični užitek. Vijugali smo po alpskih dolinah in uživali v  zvokih motorjev, ki so  odmevali od visokih sten naokoli. Pri eni od teh, ki je bila okrašena z slapom, smo opazili na travniku dva osla. Ta se tudi nista pustila motiti dežju in sta se basala s travo. Sklenili smo, da bo to dobra točka za kratek postanek, Hoteli smo se slikati še z oslički, vendar se verjetno še nikoli v življenju niso srečali s telebajski  in so nas raje iz varne razdalje opazovali. Ko smo se nekoliko pogreli (čeprav bi medicinci trdili drugače…), smo nadaljevali pot proti Grossglocknerjevemu masivu in ta se je kmalu izrisal na obzorju. Dež je postal nekoliko bolj usmiljen in tako smo se kar podali nabirati nadmorsko višino. Ta prelaz so uporabljali že v pradavnini, kar dokazujejo najdbe predkeltskih bronastih nožev, keltske zlatnine, rimskih kipcev, srednjeveška brzda in verige kaznjencev iz 17. stol. Leta 1930 so začeli z gradnjo ceste, ki je bila načrtovana za širino treh metrov z možnosjo izgradnje do širine 5 metrov in max. naklonom 12%. Leta 1935 je bila dokončana. Danes se po cesti letno prepelje več kot miljon ljudi in se tako odpravi na pot preko vseh vegetacijskih pasov, od žitnih polj do večnega ledu.  Tako je 48 km dolga cesta s popolnim asfaltom in lepimi ovinki resnično doživetje, čeprav je potrebno za vstop odšteti 17 evrov. Vendar za to ponujajo tudi obsežno bikersko brošuro z vsemi možnimi informacijami za pot skozi nacionalni park Hohe Tauern.Pot v hrib je spremljala občutna ohladitev in občasna megla, vendar ni mogla skratiti fascinacije srečanja z večnim snegom.Bolj, ko smo se bližali vrhu, manj je deževalo in čez čas je dež popolnoma prenehal. Zavili smo proti razgledni ploščadi pod 3798m visokim Grossglocknerjem in se pridružili množici turistov v ogledovanju okolice, ki se nam je v po dežju kazala kot iz razglednic.Kljub slabemu vremenu, pa še zdaleč nismo bili edini, ki smo na ta dan lezli čez prelaz. Med drugim smo bili tudi priče turističnega rally-ja  in bilo je prav zanimivo pogledati v drobovje staremu  Bondovskemu Jaguarju E V12.Grossglockner sam je bil sicer zavit v meglo, vendar nas je pogled na ledenik, ki se je pod nami zajedal v skale, oddolžil in nam dal slutiti, kako lepo je tu,ko je vreme jasno. Na srečo  ni več deževalo in bilo je prav prijetno posedati v družbi tako mogočnih skal. Morda je moteče, da je toliko turistov na tej točki, vendar so zato trgovinice s spominki dobro založene in to nam je dalo priložnost se oglasiti domačim v obliki razglednic. Ta oddih se je že skoraj spremenil v delo, ko je bilo treba popisati toliko papirja. Najbolj produktiven je bil seveda Rudi, ki je pograbil enkratno priložnost, da so svizci nekakšen zaščitni znak te pokrajine in vsem mogočim ljubicam sporočal, kako svizec zavija…Nato smo se odpravili nazaj na glavno cesto, proti najvišji točki prelaza. Hochtor leži na nadmorski višini 2504m, Podpisali smo se tudi v večni sneg. Po okrepčilu iz Laške pivovarne in Tennesseejske destilarne smo se začeli spuščati po sedaj že suhi cesti. Mene je vožnja tako prevzela,  da sem se posvetil zgolj ovinkom in pokrajini okoli njih tako, da sem ostala dva kolega čisto izgubil iz zornega polja. Ko sem prispel v dolino me je to stalo nekajminutnega čakanja in strahu, da se ni morda komu kaj zgodilo. Ko sta z zamudo le prišla tudi onadva do črpalke, je postalo jasno, kaj je bil vzrok njuni zamudi. Rudi je še čisto v kontekstu s svojimi ljubicami zagledal svizce, ki so opazovali dogajanje na cesti pod njimi. Takoj se je ustavil in po pripovedovanju Tužnega  skočil s fotoaparatom preko ceste proti strmini, da bi jih slikal. Baje je eden od njih zažvižgal in vsi so se v trenutku poskrili, da ni dobil nobenega pred objektiv. Saj se ne čudim. Morala je biti res slika za bogove, ko se prleški gams zažene v hrib na lov za avstrijskimi svizci. Se še kdo čudi, da so se poskrili? Pot smo nadaljevali do kraja ob  jezeru: Zell am See. Tu smo se odločili, da nekaj pojemo. Nismo še čisto končali, ko se je spet vlilo, a sedaj smo sklenili malo počakati in upati na boljše vreme. Sicer pa je počitek prišel čisto prav. V parku smo naleteli na pokriti oder za prireditve in ta je bil kot pripravljen za naš počitek. Eni smo ga uporabili za prijetno dremanje ob glasbeni spremljavi dežnih kapelj, drugi pa so bili že zaposleni z razlaganjem, kaj zaboga sedaj pomeni teorija o svizcih. Počitek je bil kar dolg, a dež je še kar naprej neusmiljeno padal. Morali smo se odločiti za nadaljevanje, kajti Innsbruck, naslednja postaja naše poti, je bil še kar oddaljen. No, po nekaj kilometrih se nas je dež usmilil in se skoraj poslovil. Pot smo nadaljevali skozi Kitzbühel in se v Vörglu priključili na avtocesto do Innsbrucka. Po navadi se avtocestam skušamo izogniti, vendar smo bili že precej utrujeni in mokra cesta tudi ni ravno vabila na večerni obisk še kakega prelaza. Tako smo kar hitro prispeli v mesto, kjer nam je Balazs, član Underground mc, pripravil prenočišče. Naslednje jutro smo se odpravili proti prizorišču srečanja. To je bilo nekje v ötztalskih alpah, 70 km od Innsbrucka, v neki dolini bogu za hrbtom,  ki se je zaključila z ledenikom. Sicer zelo lep kraj, vendar smo se spraševali, kako bo lahko v tej "luknji" kakšno srečanje. Prizorišèe tako res ni bilo preveliko, a smo izvedeli, da Underground mc niti ne pričakuje preveč gostov. Šlo je bolj za žur zaprtega tipa s povabljenimi gosti. Tako smo se že ob postavljanju šotorov spraševali, če si bomo sploh lahko napasli oči  na lepoti feminine vrste, ki je po našem mnenju v Avstriji precej redko posejana. In imeli smo prav. Glasbena skupina je bila sicer zelo dobra, a v masi motoristov precej trde vrste je le redko sijala kakšna ljubka oblina ženske lepote. Tako smo večer v glavnem prebili na kapiji, pri prijateljih undergroundih, ki so sprejemali prihajajoče goste. To je bila točka, kjer si si lahko na najbolj poceni način zameglil pogled in tako upal na lepše ženske. Poleg tega se je bilo tukaj najbolj prijetno pogovarjati, nekoliko vstran od hrupa prizorišča. Prav tako pa je bilo potrebno prirediteljem pomagati preizkušati vsebino raznih flaš, shranjenih v kartonu. Ta je vseboval resnično marsikaj, od absinta   in becherovke do žganice. Po odgovornem in temeljitem preizkusu vsebine, ko smo smatrali, da je pijača dobra, se je ta kvalificirala za postrežbo gostom. Resnično smo bili pridni in čez čas je dobil karton napis, ki je izražal naše mnenje o njem: Symphatischer Karton. Tako smo le prišli do nečesa simpatiènega! Proti koncu smo pogledali še malo na prizorišče in nastopil je čas počitka. Kako smo se zvlekli do šotorov in tja uspeli prestaviti še Rudijev motor, pa bom razložil zainteresiranim na kakšnem srečanju, za ceno špricerja. Naslednji dan, v soboto,  smo imeli več sreče z vremenom. Bilo je prijetno toplo in sončno, tako, da smo se odpravili do kopališča v bližnjem mestu. No, tukaj je bilo več za videti. Kar nekaj lušnih punc je še dvigovalo povprečje že tako lepe kulise bazena, obdanega z gorami iz vseh strani. Po osvežitvi smo se še zapeljali do ledenika in preizusili čisto in hladno vodo, ki je tekla iz njega. Okus takšne vode je res nekaj posebnega, pa naj nas kemiki še tako učijo, da je voda brez vonja in okusa. Tudi velike skale ki so kraljevale ob potoku so vabile, da se človek vleže na njihovo od sonca segreto površino. Ta potok je tekel tudi mimo prizorišča. Tudi tam je bil še neverjetno hladen,  vendar tu nismo pili vode. Raje smo jo uporabili za drugačen namen. Sobota je minila v podobnem znamenju kot petek. Motozbor kot vsak motozbor, vendar se mi Tirolci, če primerjam izbiro žensk pri njih in pri nas, kar smilijo. Kljub temu pa smo se imeli dobro. Glasbeniki so se zelo potrudili, posebno eden se je natelovadil s kitaro, ko je skakal iz ene mize na drugo in soliral kot da mu gre za življenje. Če že nimajo navala deklet, pa imajo brezžično povezavo do ojačevalcev. Sicer pa smo bili deležni tudi dobrega striptiza, seveda izvedenega od Madžark in naših slovanskih sester iz vzhodnih držav. Prisotnih je bilo kar nekaj klubov iz okolice in tudi Nemčije, tako, da je bilo prizorišče v soboto kar natrpano. Tudi stojnice z raznimi deli za predelavo motorjev so bile tam. Ne gre izpustiti niti precejšnjega števila predelanih  harleyev na prizorišèu. Repertoar je obsegal vse možne variacije zadnjih gum od širine 240 naprej do predelanega menjalnika za ročno prestavljanje z biljarno osmico kot ročko.  Da raznoraznih air-brushov in vilic nagnjenih pod najbolj nemogočimi koti niti ne omenjam.V nedeljo je sledila pot do Innsbrucka, ki smo si ga tudi ogledali. Innsbruck, metropola Tirolske, univerzitetno mesto s 128.000 prebivaci ima preko 800 let staro zgodovino kot mesto. V 15.-16. stol ga habsburžan Fridrich IV. izbere za sedež svojega cesarstva in postavi znamenito zlato streho "Goldenes Dachl" kot simbol za center tedanje Evrope. Ta znamenitost leži sredi gotskega starega mestnega jedra, ki je polno pisanih gotskih in baročnih stavb iz 16. stol. K znamenitostim štejejo še mestni dvorec, mestni stolp, dvorna cerkev z grobom cesarja Maximiliana in bronastimi kipi naravne velikosti številnih habsburških veljakov, grad Amras in številne okoliške tipično tirolske vasi iz časa upornika Andreasa Hoferja (ki je nekakšen tirolski Matija Gubec). Omeniti velja tudi, da je Innsbruck 2x olimpijsko mesto, priredili so namreč zimske olimpijske igre leta 1964 in 1976. Tako je mesto posejano s številnimi športnimi objekti. Innsbruck smo si ogledovali v spremljavi prijatelja Hansa iz Štajerske, s katerim smo se zmenili za skupno potovanje proti domu. Prespali smo spet v stanovanju Balazs-a in v ponedeljek krenili proti domu. Tokrat sonca sicer tudi ni bilo, vendar je bila cesta suha in proti večeru smo že sedeli pri dobri domači kapljici in prijazni domači natakarici v domači gostilni in začeli z obujanjem spominov na pot.

SESTAVIL:  ROBA