Pohorje

Včasih so zime že predolge in motoristi začenjamo pogrešati skupna druženja v naravi, spanje pod milim nebom in neskončne pogovore o jeklenih konjičkih. Sicer obstajajo zimska srečanja, kot so Elefantentreffen in razni party-ji, ki se jih po možnosti udeležujemo. V tem primeru pa smo se odločili, da v okviru kluba preživimo prijeten vikend na Pohorju, da prekinemo zimsko monotonost. Rezervirali smo ležišča v penzionu Jelka in domnevali, da bo udeležba številčna. A bolj ko se je bližal datum dogodka, več se jih je spremenilo v zapečkarje, ki jih ne moreš premakniti iz domačega brloga, kot kakšne medvede sredi zimskega spanja. 
Ne glede na to se nas je zbrala desetina druženja in … željnih in se odpravila užitkom naproti. Ob prihodu v penzion smo se najprej namestili po sobah. Te so bile kar prijetne, čeprav majhne. 
Po namestitvi je sledila večerja in druženje ob dobri kapljici in obveznih kartah. Je res zanimivo, kakšna fascinacija izvira iz tega kupa poslikanega papirja. Človek bi pomislil, da obstaja precejšnje pomanjkanje kreativnosti, ko ni nobene druge ideje, kako prebiti večer, razen sedenja ob kartah. Verjetno pa je to le mnenje ljudi, ki se niso uspeli naučiti pravil teh iger, kajti druščina, ki je udarjala po sredi mize, je po glasnosti sodeč bila na višku svoje bojevitosti in strateških manevrov. 
Prav tako je veselje ob zmagah pri nekaterih doseglo razsežnosti vse do plesanja: 
Vendar se tudi drugi, ki se nismo udeležili šnopsa, nikakor nismo dolgočasili. Izmislili smo si svojo verzijo šnopsa, ki je pri trdih kvartopircih najprej sprožila posmehovanje, nato pa vedno večje strahospoštovanje. Za osnovo našega šnopsa je bila namreč dobra stara otroška igra »človek ne jezi se«, katere pravila smo toliko modificirali, da je vsak, ki je vrgel šestko, moral spiti šilce šnopsa. S to modifikacijo je igra dejansko postala zvesta svojemu imenu, kajti lahko si predstavljate, da je bil zmagovalec tisti, ki je spil največ pijače, ostali pa smo bili srečni, da nismo bili izpostavljeni tolikšnim mukam. Za vse tiste, ki boste tudi poskusili takšno igro, pa dobronameren nasvet: uporabljajte kakšno bolj blago pijačo! Tudi mi smo morali v toku igre preklopiti na vino, kajti prav neverjetno je, koliko šestk se obrne v toku ene igre. Kdo je bil zmagovalec in v kakšnem stanju je vstal od mize, pa naj v imenu morale raje ostane skrito… 
Po vseh teh naporih in (lahko si predstavljate) notranje pogretosti je padla ideja, da gremo na sprehod z namenom ohladitve pred spanjem. Seveda ni izostalo niti kepanje
Noč je bila jasna, zrak hladen, vendar čudovito čist in sprehod je bil resnično dobra rekreacija pred spanjem. 
Naslednji dan smo se po zajtrku razdelili v dve skupini. Tisti, ki so imeli s sabo smučarsko opremo, so se odpravili na Roglo smučat, tisti brez opreme pa smo lep sončen dan izkoristili za sprehod po Mariboru in nato obisk tekme za Zlato lisico, ki se je odvijala prav tisti vikend. Eni in drugi smo uživali in marsikaj doživeli. Tisti na smučišču perfekten sneg, tisti na tekmi pa razburljiv razplet tekmovanja. Zvečer, ko smo se vrnili, smo bili precej utrujeni, kar pa nas ni oviralo pri tem, da ne bi ponovili »šnopsanja« prejšnjega večera. Vendar z eno razliko, precej hitreje smo popadali v postelje kot prejšnji dan. Tako je bilo prebujanje naslednje jutro precej lažje, kar je bilo tudi prav, kajti čakala nas je pot domov in zakaj bi s sabo v prtljagi vozili še kakšnega »mačka«.